Jaz pa pojdem na Gorenjsko

V petek, 2. 6. 2023, smo se učenci drugih razredov odpravili na zaključni izlet v Kranjsko Goro, ki nas je na vsakem koraku presenetila s svojimi naravnimi zakladi. Z učenci smo obiskali naravni rezervat Zelenci in se na skrajnem zahodnem delu močvirja sprehodili po leseni brvi, ki vodi do smaragdno zelenega jezerca. Navdušili smo se nad modrozeleno barvo jezera, vulkančki,  številnimi rastlinskimi vrstami in dvoživkami. Pot smo nadaljevali v kotiček, ki nas ni le popeljal v svet čudovitih gora, ampak tudi v prav poseben svet, kjer živijo Kekec, teta Pehta, hudobni Bedanc, modri Vitranc, prijazna Mojca, Tinkara, Brincelj in preplašeni Rožle. V ta skriti kotiček nas je popeljal Bedanc bus. V deželi pravljičnih likov smo pogumno rešili Mojco pred hudobnim Bedancem, spoznali Kosobrina, ki nas je prijazno povabil v svojo hiško, od koder smo se po toboganu spustili do navihanega Kekca. Ta nas je popeljal skozi rov in ko smo prišli iz njega, se je pred nami razprostrl pogled na jaso, sredi katere je stala majhna kočica. S Kekcem smo se, pevajoč Kekčevo pesem, ki je odmevala po celotni dolini, odpravili do tete Pehte. Gostoljubno nas je sprejela v svoj dom. Ponudila nam je domač zeliščni čaj in sladek prigrizek. Popotovanje je bilo zabavno in polno presenečenj, Kekec pa ravno prav hudomušen, da bi z njim z velikim veseljem preživeli cel dan. A žal smo se morali posloviti. Obisk Kranjske Gore pa ne bi bil popoln, če ne bi obiskali z Julijskimi Alpami obdan biser – jezero Jasna. Tukaj nas je očarala kristalno čista voda jezera, mlinsko kolo, lesene skulpture in račke. Učenci so imeli dovolj prostega časa za raziskovanje okolice, malce so se tudi okrepčali in odpočili. Za konec smo se okoli jezera sprehodili, nato pa vrnili na avtobus in nadaljevali pot proti domu. Ulovili smo še zadnji obris naše najvišje gore in si rekli: “Lepo je bilo! Do naslednjič, Gorenjska.”